Amarantova moka

Amarantova moka je zmleto seme amaranta, rastline, ki jo uporabljamo kot žito, a botanično ni žito. Ne vsebuje glutena in ima rahlo oreščkast okus. V brezglutenski peki jo najpogosteje srečamo kot del mešic, kjer prispeva okus, hranila in temnejšo drobtino.

Zakaj v mešicah

Amarant botanično ni žito, ampak psevdožito. Njegova drobna semena uporabljamo podobno kot žita, a rastlina ni v sorodu s pšenico, ržjo ali ječmenom, zato ne vsebuje glutena. Ker glutena ni, amarantova moka sama ne tvori prožne mreže in testo se ne dvigne kot pri pšeničnem kruhu. Zato jo redko uporabljamo samostojno; pogosteje je del brezglutenskih mešic.

V mešici prevzame svojo vlogo poleg blažjih mok in škrobov. Amarantova moka je temnejše barve in daje drobtini gostoto, zato je v večjem deležu testo težje in bolj zbijeno. Prav zato jo navadno uporabimo v manjši količini, kot dodatek za okus in hranila, medtem ko osnovo mešice sestavljajo svetlejše moke, na primer riževa in koruzna. Kako sestaviti takšno mešico, opisuje brezglutenska peka.

Tudi v mešici testo potrebuje vezivo, saj nobena od sestavin ne vsebuje glutena. Pomagajo jajca, psyllium ali druge snovi, ki v vodi nabreknejo in testo povežejo.

Okus in uporaba

Amarantova moka je izrazitejša od mnogih brezglutenskih mok. Ima rahlo oreščkast okus, zato se lepo ujame s čokolado, oreški, medom in suhim sadjem. Uporabljamo jo v kolačih, piškotih in palačinkah, pa tudi v mešicah za brezglutenski kruh, kjer prispeva temnejšo drobtino in polnejši okus.

Z njo lahko tudi zgostimo juhe in kaše, podobno kot z drugimi škrobnatimi mokami. Ker je seme drobno in moka temna, jo v receptih navadno kombiniramo s svetlejšimi mokami, da jed ne postane pretemna. Več o samem psevdožitu in njegovih lastnostih najdeš na strani amarant. Moko hranimo v dobro zaprti posodi v suhem in temnem prostoru, saj vsebuje maščobe, ki lahko ob daljšem shranjevanju postanejo žarke; takrat jo shranimo v hladilniku.