Amarant

Amarant ni žito, a ga uporabljamo kot žito

Amarant (Amaranthus) je rastlina z drobnimi okroglimi semeni, ki jih v prehrani uporabljamo podobno kot žita. Botanično ne sodi med trave in torej ni žito, ampak psevdožito. Enako velja za ajdo in kvinojo, ki jih prav tako uvrščamo med psevdožita, čeprav jih v kuhinji obravnavamo kot žita.

Semena amaranta so zelo drobna in svetla, z značilnim oreščkastim okusom. Rastlina izvira iz toplih predelov sveta, kjer je bila nekoč pomembno živilo, danes pa jo ponekod gojijo tudi kot okrasno rastlino. Seme vsebuje beljakovine in rudnine, poleg tega pa ne vsebuje glutena. Ker amarant ne tvori glutenske mreže, testo iz same amarantove moke ne vzhaja; zato ga vedno kombiniramo z drugimi mokami in s škrobom.

Zaradi drobnega semena je čiščenje amaranta zahtevnejše kot pri večjih žitih. Seme ima trdo zunanjo ovojnico, zato ga pred kuhanjem dobro splaknemo in po potrebi odcedimo. Tako odstranimo morebitne ostanke in prah, okus pa postane čistejši.

Kako ga uporabimo

Amarantovo seme pred kuhanjem splaknemo in skuhamo v približno dvakratni količini vode. Med kuhanjem se razkuha in postane mehko, zato je primerno za kašo, prilogo ali dodatek k enolončnicam. Lahko ga uporabimo tudi kot zgoščevalo, podobno kot škrob, saj ob kuhanju sprosti snovi, ki vežejo tekočino.

Posušeno in zmleto seme da amarantovo moko, ki jo uporabljamo v brezglutenskih mešicah. V mešici amarantova moka prispeva oreščkast okus in hranljive snovi, vendar ne nadomesti glutena, zato so mešice pogosto sestavljene iz več mok in škroba. Primerna je za palačinke, kruhke in pecivo, kjer jo dodamo v manjšem deležu. Ker je okus izrazit, z njo ne pretiravamo. Več o takšnih mešicah najdeš med brezglutenskimi mokami.

Amarant lahko kupimo kot celo seme, kosmiče ali moko. Hranimo ga v dobro zaprti posodi v suhem in temnem prostoru; zmleta moka zaradi maščob hitreje izgubi svežino, zato jo porabimo prej. Kuhano kašo shranimo v hladilniku in porabimo v nekaj dneh.