Kvinoja in amarant: kako sta prišla na naše mize

Dve psevdožiti

Kvinoja in amarant botanično nista žiti, ampak psevdožiti. To pomeni, da ne sodita med trave, iz katerih nastanejo pšenica, rž in ječmen, a njuna semena uporabljamo podobno kot žitna zrna. Obe sta starodavni poljščini, ki sta dolgo rasli v drugih delih sveta, pri nas pa sta se uveljavili pozneje.

Obe imata zelo drobna semena. Kvinojina so okrogla in bledo rumena, amarantova pa še manjša in svetlejša. Prav drobnost je razlog, da ju je teže mleti, a sta za kuhanje priročni.

Zakaj brez glutena

Ker nista trave iz skupine, v katero sodijo pšenica, rž in ječmen, kvinoja in amarant ne tvorita glutena. Zato so njune moke pomembne v brezglutenski peki. A prav zato testo iz samih njunih mok ni voljno in se drobi, zato ju v peki mešamo z drugimi mokami in dodajamo vezivo.

Kvinoja ima med psevdožiti veliko beljakovin, kar ji daje posebno mesto. Amarant je znan po drobnih semenih in oreščkastem okusu, njegova moka pa da pecivu temnejšo in gostejšo drobtino.

Kako ju uporabljamo

Kvinojo in amarant uporabljamo na dva načina: kot celo seme in kot moko.

• celo seme — za kaše, priloge, solate in enolončnice;
• kvinojina moka — za muffine, kolače in kruhke;
• amarantova moka — v mešicah za pecivo in kruh.

Pred kuhanjem kvinojo speremo, da odstranimo grenke saponine. Iz nje skuhamo kvinojino kašo ali jo vmešamo v muffine. Amarant se lepo obnese v temnejšem pecivu, na primer v amarantovem kolaču.

Pri nas

Kvinoja in amarant pri nas nista tradicija, kot sta ajda in proso, a vseeno nista več novost. Na policah jih najdemo med brezglutenskimi izdelki, v kuhinjah pa predvsem tam, kjer ljudje iščejo jedi brez glutena ali želijo več raznolikosti. Več o kvinoji in amarantu je zapisano na njunih straneh.

Prav zato sta dober primer, kako se jedilnik spreminja. Nekdaj domača poljščina, danes uvoženo seme in jutri morda spet običajna sestavina. Kdor ju pozna, laže odloči, kdaj ju vključiti v obrok in kdaj poseči po domačih žitih.